Govora Tatjane Rojc in Pierluigija Sabattija

Sabatti: Naša orožja so kultura in pravilne informacije. Samo na ta način lahko počastimo te mlade in nadaljujemo njihov boj. Samo tako niso umrli zaman. Rojc: Treba se bo zamisliti, kakšni želimo biti in v katerih vrednotah se želimo prepoznavati.

Govora Tatjane Rojc in Pierluigija Sabattija
TDD
GOVOR SENATORKE TATJANE ROJC, Bazovica 9.9.2018

Na Bazovici so počili streli.
Štiri žrtve so pale,
štiri matere so zajokale,
štirje heroji bodo večno živeli.
Ferdo Bidovec. Franjo Marušič. Zvonimir Miloš. Alojz Valenčič. Štirje izmed nas, fantje, katerih imena so vklesana v materijo, ki ji nihče ne more in ne sme priti do živega, ki je nihče ne more in ne sme oskruniti.
Oskrunemo jo lahko mi sami, če pozabimo na žalostinko, ki jo je tistega jutra 6. septembra 1930 zapela gmajna, na pesmi upora, ki so jih nosile v sebi tiste matere. In ki nas še vedno definirajo kot narodno skupnost. Od leta 1945 prav tu, pod temi krošnjami, nad koreninami teh dreves vsako prvo nedeljo po 6. septembru.
"Družba, ki je ne ganejo zvoki, ki predstavljajo spomin na narod ali na padlega prijatelja, to je družba ali narod mrtvih," bi se lahko sklicevali na skladatelja Musorgskija. Bazovica nas s svojim zvokom definira kot ljudi. V naši hierarhični lestvici vrednot, ki ima od začetka naše zavestne biti za osnovno vodilo svobodo, enakost, bratstvo. Brez bazoviških žrtev bi se naše življenje verjetno nikoli ne razvijalo s tistim prepotrebnim pogumom, uporno, ter v spoštovanju do drugih, ki nikoli ni umanjkalo, tudi do tistih, ki ne delijo našega svetovnonazorskega prepričanja.
Do danes zavesti naše skupnosti ni uničil fašistični poskus genocida, niti poskus nasilnega odvzema našega jezika in požiga naših kulturnih domov in naših javnih in zasebnih knjižnic, niti nasilna razlastitev naše zemlje. Niti Posebno sodišče s svojimi sramotno krivičnimi obsodbami.
Našo skupnost in naš svet uničuje preveliko lagodje, arogantno prepričanje, da je dovolj, da se politika, kultura, gospodarstvo osredotočijo na delitev javnih sredstev našim ustanovam in društvom. Da je pomembnejši le, kdor bolj nespametno in zgolj v svojo korist dviga glas in omalovaževalno kaže s prstom na druge, tudi na tiste, ki jih ne pozna. Ki rušilno podtika laži in neti spore med nami, ne predstavi pa nikakršnega načrta ali programskega predloga, da bi ga skupaj predebatirali.
Ko je Vekoslav Španger napisal svoj znameniti tekst Bazoviški spomenik, si verjetno ni mogel predstavljati, da bomo nekoč na tej gmajni in v imenu Miloša, Marušiča, Bidovca in Valenčiča, v imenu njihovih mater in očetov, njihovih bratov in sester nagovarjali naše ljudi, naj se vrnejo k svojim vrednotam, naj razmislijo, kakšna bodočnost se piše nam vsem, če dokončno izgubimo svojo podlago, na kateri edini lahko temelji skupnost, iz katere je rasla, naj zahtevajo odgovore, naj aktivno posežejo v diskusijo, da bi složno krojili življenje vseh nas.
"V tem času so fašistovske patrulje krožile po vsem mestu. Žrela topov vojnih ladij so bila obrnjena proti mestu in deželi. Oklopni avtomobili in kamioni z naperjenimi mitraljezi so drveli po mestu. /.../ Čul se je glas prodajalcev časopisov, ki so prodajali izredno številko "Il Piccolo," ki je že tik po polnoči objavil obsodbo. Vse okoliške vasi so bile izredno zastražene, posebno Bazovica in vse poti do mesta. Zavedne družine, posebno na deželi, so prižgale brljevke ali sveče v svojih stanovanjih kot izraz žalovanja za štirimi mučeniki," piše Vekoslav Španjger.
V tem času so fašistične patrulje krožile po vsem mestu. Tistega 1930. leta. In danes, ko se piše leto 2018. In nove patrulje krožijo po vsem mestu in iščejo nove nedolžne krivce med poslednjimi, med ponižanimi in razžaljenimi, med tistimi, ki bežijo pred vojno in revščino v upanju, da jih bo naš zapadni svet sprejel tudi v imenu tistega evangelskega sporočila, na katerega se sramotno sklicujejo veljaki, ki podpirajo te patrulje. Ti poslednji imajo morda drugačno barvo kože, drugačno vero, drugačne navade, ob skrivnem prehodu državnih meja ali ob strahotnem plutju čez Sredozemlje pa nikakor ne nehajo biti člani naše človeške skupnosti. Netiti strah pred njimi pomeni netiti strah tudi pred tistimi Primorci, ki so vse od začetka prejšnjega stoletja prepluli oceane v begu pred diktaturo in iskanju nove bodočnosti.
Kako so nas ob Špangerju opominjali tudi Lavo Čermelj ali Milko Škrap, ki je svojo knjigo Uporna mladina, izdano v zbirki Kosovelove knjižnice revije Zaliv leta 1971, posvetil "spominu bazoviških žrtev ob 40-letnici ustrelitve"? In Boris Pahor, ki še danes, pri svojih 105. letih vztraja v prepričanju, da je zavest svobode edina možna podlaga našega individualnega in narodnega življenja. Tako se spominja Prvega tržaškega procesa:
"Za nas je bilo kakor konec sveta. Kakor da se bo zrušil svet. In ta duševna poklapanost naših ljudi in vseh skupaj, to je bilo – na neki drugi ravni – kakor nekakšna obnovitev tega, kar smo doživljali dvajseta leta ob požigu Narodnega doma in med požigom naših knjig pred Verdijevim spomenikom, ko so jih iz naših knjižnic metali skozi okna. Prvi tržaški proces pa je bil še hujša izkušnja (...), tako da je bila nekakšna mora, mora, pod katero je ljudstvo živelo kot pod neko kupolo zla. Smo pa bili poučeni o tem, kdaj so streljali v Bazovici, saj so naše žene, ki so prihajale doli na trg na Rusem mostu, prišle v mesto kot s pogreba."
Glede vsega tega nihče ne more trditi, da obstaja med nami dvoje mitologij. Te vrednote nas opredeljujejo, so podstat naše biti, smisel našega bivanja. Na kateri osnovi naj gradi narodna skupnost svojo bodočnost, če umanjkajo ti temelji?
Beseda o naši preteklosti zveni nekaterim povsem odvečno. Odvečni naj bi bili tudi spomeniki. In vendar mislim, da predstavljajo naša obeležja dragocene in avtentične pomnike vsega, kar je bilo, ker so jih postavljali naši ljudje takoj po koncu druge svetovne vojne najprej iz potrebe, da bi se oddolžili tistim, ki so naše svobodne korake plačali z življenjem, obenem pa tudi iz želje, da MI ne bi pozabili: naša pot v svobodno Evropo je tlakovana z žrtvijo. Bomo mar pozabili, kdo je bil na strani žrtev in kdo v kolaboraciji s krvniki? V Evropi smo danes kot suvereni in enakopravni člani neke širše skupnosti, v kateri se moramo prepoznavati, kar ne pomeni zgolj puhlega iskanja ekonomskih moči in skupne denarne enote. Evropa je konktretni izziv sveta, ki ima skupne korenine, ki je sklop narodov, ljudi, posameznikov in njihove zgodovine. Svoboda ni sama po sebi umevna, ni anarhija, ni zgolj sosledica gesel, temveč temeljni kamen, podstat, ki jo oblikujejo svobodni ljudje.
Je bila naša tragična epopeja, ki je spremenila usodo vsake družine, povsem zaman? Očitno se bo treba zamisliti nad tem, kakšni želimo biti in v katerih vrednotah se želimo prepoznavati. Noben zakon nam ne bo mogel jamčiti obstoja, nobeno zagotovljeno politično zastopstvo nam ne bo moglo krojiti prihodnosti, če ne bomo strnili svojih misli in postrojili svojih vrst v skupnem načrtovanju svoje prihodnosti in z njo prihodnosti bodočih generacij. Biti zavestni član neke narodne skupnosti izven meja matične države predstavlja veliko odgovornost in pomemben izziv, vendar samo, če bo vsak izmed nas zrelo postavil skupno dobro nad individualni spekter lastnih potreb.
To je bila gonilna sila protagonistov našega zaznamovanega stoletja. To, kar so ovekovečili med prvimi naši bazoviški junaki: SLAVA JIM!

GOVOR PIERLUIGIJA SABATTIJA, Bazovica 9.9.2018
Italijanskemu originalu prilagamo slovenski prevod


"Gremo streljat." Tako je dejal predsednik Posebnega sodišča za državno varnost Guido Cristini, ko je bil na poti v Pulj za sojenje Vladimiru Gortanu, obtoženemu za smrt Giovannija Tuchtana, kmeta, ki je bil ubit med neko demonstracijo. Sodba, ki je bila torej že napisana, naj bi po Cristinijevem mnenju morala služiti kot "predstavitev fašistične pravice" in "pokazati trdi obraz režima ne le Slovencem in Hrvatom v Julijski krajini, ampak vsem antifašistom, ki so bili odločeni, da gredo v oborožen boj proti fašizmu".
Cristini je isto storil leto kasneje, leta 1930, s štirimi slovenskimi antifašisti, člani organizacije Borba, Ferdom Bidovcem, Franom Marušičem, Alojzem Valenčičem in Zvonimirom Milošem, ki so bili obtoženi atentata na fašistični časopis Il Popolo di Trieste, v katerem je umrl časnikar Guido Neri. Ta atentat je bil, tako kot predhodne akcije v Istri in Trstu, rezultat neke vrste "državljanske vojne", ki se je bila v teh deželah kot posledica ostrega fašističnega raznarodovanja z zaprtjem šol, kulturnih centrov, prepovedjo uporabe jezika in gospodarskim bojkotom slovanskih podjetij.
Tudi ta proces je bil farsa in okoliščine napada so še vedno nejasne. Govori se celo o zaroti v sami fašistični stranki, toda, kot je zahteval Mussolini, potrebno je bilo biti neomajni in  dati odločen signal Kraljevini Jugoslaviji. In 6. septembra 1930 v Bazovici padejo štirje fantje. Noč pred usmrtitvijo preživi Cristini, ki je podpisal smrtne kazni, v hotelu Savoia z žensko, ki sta mu jo ponudila dva tovariša, kot beremo v tajnem poročilu fašistične tajne policije OVRA.
Zgodbo Guida Cristinija, "najbolj divjega predsednika posebnega sodišča " je ubesedil Pablo Dell'Osa v knjigi " IL TRIBUNALE SPECIALE E LA PRESIDENZA DI GUIDO CRISTINI 1928-1932" (založba Mursia). Priporočam vam, da jo preberete.
Ta zgodba je simbolična iz dveh razlogov: ker kaže, da Italija ni obračunala s fašizmom. Ni imela svojega Nürenberga, in Cristini ni doživel usode Hermanna Göringa, Joachima von Ribbentropa, Wilhelma Keitla in drugih nacističnih voditeljev, ki so bili obešeni. Namesto tega je svoj konec dočakal 19. decembra 1979 v svoji postelji v Chietiju v zreli starosti 84 let, potem ko je v življenju, pohlepen, kot je bil, kljub svojim zločinom, obogatel.
Posledica tega je, da se danes v tej državi nekaznovano uporablja fašistične slogane, fašistične simbole, fašistične geste, fašistične stavke s prezirom do zakona Mancino. Grozljivo dvajsetletje je bilo pokopano, a ponovno se pojavljajo arogantni rasistični izbruhi.
In smo že pri drugem razlogu: rasizmu. Kljub nečloveškemu ravnanju s priseljenci, ki so žrtve nasilja po vsej državi, od juga do severu, nenehno poslušamo, da Italijani niso rasisti. In potrebno je Jobovo potrpljenje, da temu tako nevednemu ljudstvu - v smislu, da ne pozna zgodovine, niti lastne - pojasnimo, da so Italijani bili in so še vedno rasisti. Bil sem v Etiopiji, Somaliji, Eritreji in celo v današnji nemirni Libiji, kolonijah, v katerih je bila uvedena najslabša rasistična zakonodaja, slabša od tiste, ki so jo Britanci uporabljali v svojih kolonijah: preberite knjige Angela Del Boche, kot npr. "ITALIANI BRAVA GENTE".
Ampak Italijani so bili rasisti predvsem tu, pri nas, v teh krajih, kjer je Italija zmagala Veliko vojno in takoj pokazala svoj najgrši obraz. Požig Balkana leta 1920 je šele začetek nasilja, ki je po podatkih italijanskih zgodovinarjev do konca leta 1921 povzročilo v Julijski krajini uničenje 134 stavb, vključno s 100 sedeži slovenskih kulturnih društev, komunistične stranke ali delovnega gibanja, pa tudi 21 ljudskih hiš in tri zadruge. In zakonita oblast, vključno s civilnim komisariatom, vojsko, policijo in orožniki je podpirala fašiste, da so lahko svobodno izvrševali svoje zločine.
In kako označiti zakonodajo, ki je zapirala šole, ukinjala slovanske kulturne ustanove drugače kot rasistično zakonodajo? In omenjena ekonomska politika, ki je bojkotirala slovenska in hrvaška podjetja, jim odrekala bančna posojila ali zahtevala oderuške obresti, kaj je to, če ni rasizem?
Vse to je izbrisano iz spomina Italijanov. Spominjajo se, ampak samo zaradi Rižarne, da je Mussolini v Trstu napovedal sprejetje rasnih zakonov proti Judom. To se je zgodilo pred natanko osemdesetimi leti na Velikem trgu, ki ga je množica napolnila do zadnjega kotička.
Ampak o Rižarni se govori le zaradi Judov, pozablja se pa, da je v njej trpelo več tisoč slovenskih, hrvaških in italijanskih antifašistov iz teh naših dežel.
Umanjkala je zavest, da povezuje požig Balkana in rasne zakone rdeča nit.
Da bi ta slovesnost ne izzvenela kot dolžen, a v nekem smislu sterilen poklon mladim ljudem, ki so dali svoje življenje ravno v boju proti fašističnemu rasizmu, ki jih je hotel izbrisati kot narod, kot kulturo, ki je kršil individualno identiteto na tisoče žena in moških v teh naših krajih, se moramo soočiti z današnjo stvarnostjo v tem našem mestu, na tem našem teritoriju, tu in onkraj meje. Kajti strupena rastlina rasizma ne uspeva le tu, zelo je razširjena v celotni samouničujoči Evropi.
Lažni alarm glede priseljencev - pravim lažni, ker podatki dokazujejo, da ni nobenega izrednega stanja, problem pa obstaja in ga ne smemo prezreti -, je neofašističnim strankam omogočil, da izrabljajo čustva ljudi s podporo medijev, ki dajejo izredno veliko prostora ciničnim politikom, ti pa ga izkoriščajo za doseganje soglasja. Ostalo so opravila družbena omrežja. Umberto Eco je tik pred smrtjo opozoril: "Zahvaljujoč se deužbenim omrežjem imajo legije idiotov enako možnost izražanja kot Nobelovi nagrajenci". In legije so se razvnele. In nekdanje gostilniške kvante ob kakem kozarcu preveč so na svetlih računalniških zaslonih pridobile status uglednega mnenja. To zlo ne zadeva samo Italije, ampak se je razširilo po celini. Evropa, in govorim o instituciji, je, kot sem rekel, na poti samouničenja, ker vodilne države, predvsem Nemčija, pa tudi Francija, Španija, Italija in druge niso bile sposobne oblikovati skupnih rešitev na resnične probleme, ki jih povzroča gospodarska kriza: delo, stanovanje, socialna varnost, blaginja. Za krizo se lahko zahvalimo Ameriki, kjer je financieranje gospodarstva privedlo do velikih odstopanj, evropske liberalne elite pa krize niso znale obvladati, razen, delno, v Nemčiji.
In tudi glede priseljevanja je bilo potrebno skupno odzivanje, ker se nobena država ne more sama soočati s tem pojavom.
Zaključujem z znanim vprašanjem: kaj storiti?
V imenu teh mladih mučencev se moramo boriti proti ponovnemu vzponu fašizma z vsemi sredstvi, ki so na razpolago: začnimo prevzemati družbena omrežja, širimo svoje ideje, svoje ideale, svoje informacije.
Ampak ne smemo se zanašati le na računalniške tipkovnice, kapilarno informirajmo naša okolja, naša društva, združenja, ki jih obiskujemo. Zavračajmo neresničnosti, ki se vsakodnevno širijo preko čivkov.
Širimo našo kulturo svobode med mladimi, pomagajmo jim preseči brezbrižnost, ki jo je že Gramsci označil kot eno izmed najhujših zla v družbi: "Sovražim brezbrižne. Verjamem, da živeti pomeni biti partizani. Kdor resnično živi, ne more ne biti državljan in partizan. Brezbrižnost je abulija, parazitizem, strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim brezbrižnega".
Ponovno moramo postati partizani.
Naša orožja so kultura in pravilne informacije. Samo na ta način lahko počastimo te mlade in nadaljujemo njihov boj. Samo tako niso umrli zaman.
(Prevod: Marija Brecelj)
 
“Andiamo a fucilare”. Questo disse il presidente del Tribunale speciale per la sicurezza dello stato Guido Cristini mentre stava recandosi a Pola per il processo a Vladimir Gortan, accusato della morte di Giovanni Tuchtan, un contadino, ucciso per una fatalità durante una dimostrazione. La sentenza, che era quindi già scritta, doveva servire secondo Cristini come «dimostrazione della giustizia fascista» per «mostrare il duro volto del regime non solo agli sloveni e ai croati della Venezia Giulia, ma a tutti gli antifascisti decisi a misurarsi col fascismo in una lotta armata».
Cristini terrà lo stesso comportamento l’anno dopo, nel 1930, con i quattro antifascisti sloveni, Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Alojzij Valenčič e Zvonimir Miloš, accusati dell’attentato al “Popolo di Trieste”, il giornale fascista della città, in cui muore  il giornalista Guido Neri. I giovani fanno parte dell’organizzazione Borba, la lotta. L’attentato, come del resto le precedenti azioni in Istria e a Trieste sono il frutto di una sorta di “guerra civile” in atto in queste terre a seguito della feroce snazionalizzazione che i fascisti stavano attuando con la chiusura delle scuole, dei centri culturali, la proibizione dell’uso della lingua e il boicottaggio economico alle aziende slave.
Anche questo processo è una farsa e i contorni stessi dell’attentato resteranno oscuri. Si parlerà addirittura di un complotto all’interno del partito fascista, però, come vuole Mussolini, bisogna essere inflessibili anche per dare un segnale al regno di Jugoslavia. E i quattro vengono fucilati a Basovizza il 6 settembre del 1930. La notte precedente Cristini, che ha firmato le condanne alla pena capitale, la trascorre al Savoia con una donna, offertagli da due camerati, come si legge in un rapporto dell’Ovra.
La vicenda di Guido Cristini,  “il più feroce dei presidenti del Tribunale speciale” viene raccontata da Pablo Dell’Osa nel libro “Il Tribunale Speciale e la presidenza di Guido Cristini 1928-1932” (Mursia editore) che consiglio di leggere.
Vicenda emblematica per due motivi: perché dimostra che l’Italia non ha fatto i conti con il fascismo. Non ha avuto la sua Norimberga per cui Cristini non ha fatto la fine di Hermann Goering, Joachim von Robbentrop, Wilhelm Keitel e altri capi nazisti appesi sulla forca. Invece è morto il 19 dicembre 1979 nel suo letto a Chieti alla bella età di 84 anni, dopo una vita in cui avido com’era è riuscito ad arricchirsi in barba ai crimini commessi.
Il risultato è che oggi in questo Paese si usano impunemente slogan fascisti, simboli fascisti, gesti fascisti, frasi fasciste in spregio alla legge Mancino. Quello spaventoso ventennio è stato sepolto e riemergono prepotenti i rigurgiti razzisti.
Ed eccoci al secondo motivo: il razzismo. Nonostante il modo in cui vengono trattati gli immigrati, oggetto di violenze in tutto il Paese, da Sud a Nord, ci si ostina a dire che gli italiani non sono razzisti. E ci vuole la pazienza di Giobbe per spiegare a questo popolo così ignorante, nel senso che ignora la storia, anche la propria, che gli italiani sono stati e continuano ad essere razzisti. Lo sono stati in Etiopia, Somalia, Eritrea e anche nella oggi martoriata Libia, colonie nelle quali è stata imposta una legislazione razzista peggiore di quella usata dai Britannici nelle loro colonie, leggete i libri di Angelo Del Boca, come “Italiani brava gente”. Ma lo sono stati soprattutto qui, qui da noi, in questa nostra terra, dove l’Italia vittoriosa della Grande Guerra ha mostrato sin da subito il suo volto peggiore. L’incendio del Balkan del ’20 non è che l’inizio di violenze che, secondo i dati degli storici italiani, porteranno sino alla fine del 1921 alla distruzione nella Venezia Giulia 134 edifici, tra i quali 100 sedi delle associazioni culturali slovene, del partito comunista o del movimento operaio, oltre a 21 case operaie e tre cooperative. E tutte le autorità costituite, comprese il commissariato civile, l'esercito, la polizia ed i carabinieri appoggiano i fascisti, che possono cosi liberamente commettere i loro crimini.
E come definire la legislazione che consente di chiudere le scuole, le istituzioni culturali slave se non legislazione razzista? E la citata politica economica che boicotta le attività di sloveni e croati negando i prestiti bancari o imponendo dei tassi usurai, che cos’è se non razzismo?
Tutto questo è cancellato nella memoria degli italiani. Ci si ricorda, ma proprio perché c’è stata la Risiera che a Trieste Mussolini ha annunciato l’adozione delle leggi razziali contro gli ebrei. E’ avvenuto esattamente ottant’anni fa in una piazza Unità gremita fino all’inverosimile.
Ma si ricorda la Risiera per gli ebrei e si dimentica che ci sono finiti migliaia di sloveni, croati e antifascisti italiani di queste nostre terre.
Non ci si rende conto che c’è un filo rosso che lega l’incendio del Balkan alle leggi razziali.
Perché questa cerimonia non sia un doveroso ma stucchevole omaggio a giovani che hanno dato la vita per combattere proprio il razzismo fascista che li voleva cancellare come popolo, come cultura, che aveva violato l’identità anche individuale di migliaia di donne e uomini di queste nostre terre, bisogna guardare in faccia la realtà di oggi, in questa nostra città, in questo nostro territorio, di qua e di la dai confini. Perché la mala pianta del razzismo non alligna soltanto qui, alligna in tanta parte di questa Europa che sta auto-distruggendosi.
Il falso allarme immigrati, falso perché i dati smentiscono l’emergenza, anche se il problema esiste e non va ignorato, ha dato la possibilità ai partiti neo-fascisti di cavalcare le emozioni dell’opinione pubblica con l’appoggio degli organi di informazione che hanno dato spazi inusitati a cinici politicanti che ne hanno approfittato per ottenere consensi. I social media poi hanno fatto il resto. Come aveva ammonito Umberto Eco, poco prima di morire: “Grazie ai social legioni di imbecilli hanno la stesso possibilità di esprimersi di un Premio Nobel”. E le legioni si sono scatenate. E quelli che un tempo erano sfoghi da bar, complice qualche bicchiere, hanno assunto sugli schermi luminosi dei computer la dignità di opinioni.
Un male che non riguarda soltanto l’Italia, ma che si è sparso in tutto il continente.
Un’Europa, e parlo dell’istituzione, che, come ho detto,  si sta auto-distruggendo perché i Paesi guida, in primis la Germania e a seguire Francia, Spagna, Italia eccetera non sono stati capaci di formulare una risposta comune ai veri problemi, lavoro, casa, sicurezza sociale, welfare, generati dalla crisi economica. Una crisi di cui dobbiamo ringraziare l’America dove la finanziarizzazione dell’economia ha portato a queste aberrazioni, che le classi dirigenti liberali europee non hanno saputo fronteggiare, salvo la Germania, ma solo in parte.
E anche sull’immigrazione c’era bisogno di una risposta comune, perché nessun Paese sarà in grado di affrontare il fenomeno da solo.
Concludo con una domanda nota: che fare?
Combattere la rinascita del fascismo nel nome di questi giovani martiri, con i mezzi che ci sono: cominciamo a impossessarci dei social, diffondiamo le nostre idee, i nostri ideali, le nostre informazioni.
Ma non affidiamoci solo alle tastiere del computer, facciamo informazione capillare in quelli che sono i nostri ambienti, i nostri circoli, le associazioni che frequentiamo. Rintuzziamo colpo su colpo le balle che vengono quotidianamente twittate.
Cerchiamo di diffondere la nostra cultura di libertà tra i giovani aiutandoli a superare quella indifferenza che già Gramsci  aveva bollato come uno dei più gravi mali della società:
“Odio gli indifferenti. Credo che vivere voglia dire essere partigiani. Chi vive veramente non può non essere cittadino e partigiano. L’indifferenza è abulia, è parassitismo, è vigliaccheria, non è vita. Perciò odio gli indifferenti”.
Dobbiamo diventare di nuovo partigiani.
Sono queste le armi: cultura e corretta informazione. Solo così si rende onore a questi giovani e si continua la loro lotta, affinché non siano morti invano. Grazie, hvala.