Furlanija Julijska krajina
26 Junij 2022 Posodobljeno ob 19:23
Umetnost in kultura

Slovo pisatelja Borisa Pahorja

Avtor številnih romanov in esejev je dočakal častitljivo starost 109. let
Credits © RaiTDD Boris Pahor
Boris Pahor
To noč se je poslovil eden najbolj znanih in plodnih slovenskih pisateljev, publicist in profesor Boris Pahor. Vsa povojna leta je bil pričevalec grozot, ki so se dogajale v koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor je bil rojen 26. avgusta leta 1913 v Trstu, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Nato se je šolal na italijanski semeniški klasični gimnaziji v Kopru. Leta 1940 so ga vpoklical v Mussolinijevo vojsko. Poslali so ga v Abesinijo. Tej izkušnji je posvetil knjigo Nomadi brez oaze.
Na začetku druge svetovne vojne je bil vojaški prevajalec v taborišču za ujete jugoslovanske častnike. Na Univerzi v Padovi pa je študiral italijansko književnost. Po kapitulaciji Italije se je na jesen 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo, nekaj mesecev kasneje pa ga je gestapo zaprl in poslal v koncentracijsko taborišče. V dobrem letu dni je bil v petih taboriščih, med drugim tudi Dachau in Bergen-Bergen, kjer je dočakal konec vojne.
Ta tragična izkušnja je zaznamovala njegovo življenjsko in umetniško pot. O svojih težkih prestresih ter srečevanju s trpljenjem in smrtjo je poročal v romanu Nekropola, ki je izšel leta 1967. To delo je bilo večkrat ponatisnjeno. Prvo evropsko priznanje pa je Boris Pahor prejel leta 1990, ko je roman izšel v francoščini. Kasneje je bil preveden tudi v druge evropske jezike.
V taborišču je Pahor zbolel za jetiko, zato je po osvoboditvi več mesecev preživel na zdravljenju v Švici. V Trst se je vrnil leto dni po koncu vojne, torej v času, ko je bilo mesto še pod zavezniško upravo. Kasneje je na univezi v Padovi doktoriral z disertacijo o pesništvu Edvarda Kocbeka, s katerim sta navezala trajne prijateljske vezi.
Pokojni pisatelj Boris Pahor je bil do upokojitve profesor italijanske književnosti. V vseh teh letih pa je obiskoval različne šole ter dijakom pričal o grozotah koncentracijskih taborišč. Aktiven je bil tudi na političnem poročju, odločno se je zazvzemal za pravice slovenske manjšine, na straneh revije Zaliv, ki jo je ustanovil leta 1966, pa je bil večkrat kritičen tudi do kulturnih in političnih razmer v matični domovini. Do hude afere je prišlo, ko je Boris Pahor skupaj s pisateljem Alojzom Rebulo leta 1975 izdal brošuro z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Objavljeni intervju, v katerem je Kocbek obsodil poboje domobrancev v Rogu, je sprožil hude polemike. Sam Kocbek je bil v domovini tarča hude politične gonje, Pahor pa ni smel v Slovenijo vse do leta 1981, ko se je udeležil prijateljevega pogreba. 
Boris Pahor pušča za seboj neizbrisen spomin v številnih literarnih delih, ki so vzbudila pozornost bralcev tako v našem prostoru kot tudi v številnih drugih, zlasti evropskih državah, kjer je bil tudi deležen številnih priznanj. Pokojnik je bil intelektualno aktiven skorajda do zadnjega. Še do pred kratkim, pred pandemijo, ga je bilo mogoče videti na različnih srečanjih in prireditvah. Z velikim veseljem pa je spremljal tudi dogajanje ob vrnitvi slovenskega Narodnega doma naši manjšini. Kot otrok je bil namreč priča njegovemu požigu.
 

					

Morda te zanima tudi...


					

Ostali članki posnetki Umetnost in kultura